Podnebna kriza spreminja mesta v neprimerna za bivanje. Čas je, da gremo pod zemljo.

Podzemna mesta so bila dolgo le znanstvena fantastika, v zadnjem času pa mesta in urbanisti zamisel o podzemnem mestu jemljejo resno. Največji izziv je ljudem pokazati, da se lahko pod zemljo počutijo prijetno.________________________________________Izvirno besedilo: STEPHEN ARMSTRONG________________________________________Prvič objavljeno v torek, 12. novembra 2019Okoli leta 1800 pred našim štetjem so prebivalci pokrajine Kapadokija na ozemlju današnje Turčije ugotovili, da je okolje preveč negostoljubno.

Poleg skrajnih vremenskih razmer jih je ogrožala tudi stalna nevarnost vojne. Zato so se odločili izkopati mesto pod zemljo. Derinkuyu, najstarejše podzemno mesto, obstaja še danes. Zgradili so mesto za 20.000 prebivalcev s šolami, domovi, trgovskimi prostori in delavnicami, zaščitenimi z velikimi kamnitimi vrati. S temi vrati je bilo mogoče vsako etažo zapreti posebej.

Leta 2010 so se za enako potezo odločili tudi v Helsinkih na Finskem. Mestni svet je sprejel glavni načrt podzemlja (Underground Master Plan), ki je bil dokončan leta 2019. Načrt pokriva celotnih 214 kvadratnih kilometrov mesta. Združuje shranjevanje energije, zavetje pred dolgo in ostro zimo ter pripravljeno zaklonišče za primer ruske agresije.

Vendar k življenju pod zemljo ne vodita le varnost in zaščita pred vremenom. Življenje pod površjem je alternativa obsežni visoki gradnji za naraščajoče prebivalstvo. Asmo Jaaksi, partner arhitekturnega biroja JKMM v Helsinkih in glavni arhitekt mestnega muzeja Amos Rex (podzemni muzej), pravi, da življenje pod zemljo zadržuje toploto in je lahko varno zatočišče ob zaostrovanju podnebne krize.

Helsinki že dolgo eksperimentirajo z življenjem pod zemljo

Cerkev Temppeliaukio, ki sta jo zasnovala arhitekta Timo in Tuomo Suomalainen, so leta 1969 »vkopali« v četrt Töölö. Leta 1993 je nastal bazen Itäkeskus, zasnovan za 1.000 obiskovalcev na dan, ki v sili služi kot zaklonišče za do 3.800 ljudi.»Helsinki stojijo na stabilni podlagi, imajo dobre temelje,« pravi Jaaksi. »Mesto je prenatrpano, zime pa so dolge in mrzle. Podzemlje nam ponuja več prostora in nas varuje pred slabim vremenom,« se strinja Ilkka Vähäaho, direktor helsinškega geotehničnega inštituta. Vähäaho navaja še druge razloge za širjenje mesta pod zemljo, med drugim: »Finska potrebuje odprt prostor tudi v središču mesta. Z gradnjo dela mesta pod zemljo nastane več prostora na površju.«

Prav zato bi načrt Helsinkov lahko prinesel nov pristop k življenju pod zemljo. Po ocenah bo do leta 2050 v mestih živelo do 60 % prebivalstva, kar pomeni, da bo treba najti bivališče za 2,5 milijarde ljudi. Površina mest je omejujoč dejavnik, prostor v mestih pa omejen vir. Stavbe ne morejo rasti v višino v nedogled, prostorska ureditev, varovane stavbe in mestno zelenje v več mestih, kot so Pariz, Ciudad de México in Singapur, pa kažejo, da odgovor ni v večjem številu nebotičnikov. Zakaj torej ne bi gradili pod zemljo?

Leta 2017 je Pariz razpisal natečaj z naslovom Reinvent Paris 2.

Natečaj je oblikovalce pozval, naj izkoristijo neizrabljene in slabo izkoriščene prostore v lasti mesta. Večina jih je bila pod zemljo. Mednje sodijo kleti zgodovinskih stavb, predori ob reki Seni, kjer je bil promet prepovedan, neizrabljeni rezervoarji, stara parkirišča in asfaltirane površine. Te prostore so spremenili v restavracije, trgovine in mikrofarme za vzrejo užitnih žuželk.

Arhitekti v Ciudad de México so ubrali drugačno pot

Zasnovali so 300 metrov globoko piramido z imenom Earthscraper. Stala naj bi na glavnem trgu v Ciudad de México. Cena 800 milijonov dolarjev (726 milijonov €) je načrte prekrižala.

Vlada Singapurja je medtem vložila

... več kot 188 milijonov dolarjev (170 milijonov €) v inženirstvo in raziskave podzemne gradnje. Hkrati je spremenila zakon tako, da vse kleti zdaj samodejno pripadajo državi. Po podatkih singapurskega statističnega urada si 5,53 milijona prebivalcev deli slabih 719 kvadratnih kilometrov zemljišč. Zato je Singapur tretji najgosteje poseljen kraj na svetu. Doslej je mesto gradilo v višino: stavbe v mestu dosegajo do 70 nadstropij in se gnetejo ob obali otoka. Ob predvidenem porastu za 1,5 milijona ljudi v naslednjih 15 letih so možnosti Singapurja omejene s površino. Mesto preučuje zamisel o podzemnem raziskovalnem parku (Underground Research Park) 80 metrov pod površjem, ki bi 4.500 znanstvenikom in raziskovalcem ponudil prostor v podzemnem nebotičniku z nakupovalnimi središči, zeleno infrastrukturo, avtocestami, vlaki oziroma podzemno železnico in prezračevalnimi kanali. Oblika je valjasta, da kljubuje potresom. Stroški gradnje, dvakrat višji kot pri nebotičnikih, pa so upanje na izvedbo zavrli.

»Verjetno bo globalno segrevanje, tako kot v Singapurju z zahtevnim vremenom in skrbmi zaradi kitajske agresije, mesta pripeljalo pod zemljo. Posledica bo, da se bodo mesta gradila deloma pod zemljo, da omejijo skrajne vremenske razmere, in deloma nad zemljo, da zagotovijo dovolj naravne svetlobe.«

V zadnjih letih se je pokazalo, da singapurska vlada strateške objekte seli pod zemljo.

Na primer singapurske jame (Singapore Caverns) pod mestom, ki so jih uporabljali za skladiščenje streliva, in Jurong Rock Caverns pod otokom Jurong, ki služijo kot prva podzemna skladišča nafte. Ta podzemna skladišča, ki jih je zgradilo podjetje Hyundai Engineering and Construction, obsegajo pet velikih jam v globini 100 metrov in 8 kilometrov predorov. Marca je vlada predstavila prvo fazo svojega načrta rabe podzemnih zemljišč (Underground Land Use Plan) v treh četrtih: Marina Bay, Jurong Innovation District in Punggol Digital District. Na predstavitvi za medije je glavna arhitektka Singapurja Hwang Yu-Ning povedala, da bo načrt pripravil prostor za prihodnost, ustvaril zmogljivosti za rast in zaščitil okolje. Izpostavila je prvo singapursko podzemno razdelilno postajo z napetostjo 230 kV v kleti poslovne stavbe in centralizirano hlajenje stavb ob obali Marina Bay, ki porabo energije za hlajenje zmanjšuje za 40 %. Hlajenje z vodo je izpuste CO2 zmanjšalo za 34.500 ton, kar ustreza približno 10.000 avtomobilom na cestah.

Shranjevanje energije pod zemljo

Gre za eno največjih priložnosti za urbaniste, pravi Dale Russell (profesor inženirstva inovativnega oblikovanja na Royal College of Art). „Gradnja pod zemljo prihrani prostor in zagotovo tudi energijo,“ pojasnjuje Russell. „Energijo lahko proizvaja že sama topografija: skale poleti vsrkajo toploto in hladijo mesto. Pozimi to toploto oddajajo kot veliki radiatorji in ogrevajo stavbe. Do leta 2069 lahko pričakujemo popolnoma samozadostne prometne in ekološke sisteme pod zemljo ter hidroponsko pridelavo z umetno osvetlitvijo, ki bo mesto oskrbovala z lastno hrano.“Tla pod Parizom imajo na primer zelo visoko vlažnost in stalno temperaturo okoli 14 °C ne glede na zunanjo temperaturo. „Če gradimo na zelo vročem kraju, kot je Dubaj, ali na zelo mrzlem, kot je Skandinavija, bo gradnja dolgoročno cenejša. Temperatura je stabilna, zato se poraba za hlajenje in ogrevanje zmanjša,“ pravi Gunnar Jenssen, vodja oddelka za podzemno psihologijo v skandinavski raziskovalni organizaciji SINTEF.

Težava ni v sami gradnji, pravi Asmo Jaaksi, glavni arhitekt podzemnega muzeja Amos Rex v Helsinkih. „Gre za to, da se ljudje pod zemljo počutijo dobro,“ pojasnjuje. „Muzeju je primanjkovalo prostora in potreboval je novo, večjo stavbo. Edina možnost za sodobni kino z imenom Rex je bila izkopati trg pred kinom Rex in muzej ‚pogrezniti‘ niže. Ugotovili smo, da ljudje potrebujejo stik s površjem.“Jaaksijeva rešitev so bili umetniški svetlobniki, ki prepuščajo naravno svetlobo in ponujajo zanimive poglede v stavbo. V Londonu so v nekdanjem protiletalskem zaklonišču pod Clapham Commonom ustanovili prvo podzemno farmo na svetu. V okviru projekta Growing Underground hidroponsko pridelujejo solato, česen, gorčico wasabi, koromač in redkvice, ki jih prodajajo trgovskima verigama M&S in Ocado. Za rast uporabljajo rožnato svetlobo, ki po daljšem zadrževanju postane neprijetna.

Laboratorij The Lowline v New Yorku

je od oktobra 2015 do marca 2017 delal na eksperimentalnem projektu, v okviru katerega so rastline gojili pod zemljo s pomočjo sončnih panelov in bakrenih cevi, ki so naravno svetlobo pripeljale v podzemne predore. Uspešno so vzgojili več kot 100 različnih vrst rastlin. Laboratorij The Lowline Lab za leto 2021 pripravlja prvi zeleni podzemni prostor.

Se bomo nekoč pridružili prebivalcem Kapadokije in se preselili pod površje Zemlje?

Jaaksi meni, da se bomo. „Življenje pod zemljo bo del prihodnosti mest,“ pravi. „Podzemni prostori imajo zmerne temperature z manjšimi nihanji, zadržujejo toploto, imajo boljše zaloge pitne vode zaradi manjšega onesnaženja s površinsko vodo, na voljo pa je tudi geotermalna energija. Ker globalno segrevanje na površju ustvarja negostoljubne razmere, je podzemlje lahko najvarnejši kraj. Bi res radi bili v nebotičniku, ko pride tornado?“